S čudežem mojega mirnega telesa

se prebuja tiha napetost.

Kriv sem samo za prazne prostore,

za sledi, ki jih nisem pustil.

Moja dejanja, četudi svetla,

visijo nekje nad menoj,

kot oddaljene luči nad mestom,

ki ga ne dosežem.

Čutim, kako se iz mene črpa

neka drobna, topla snov,

kot da mi jo je nekdo nekoč položil v dlani

in zdaj polzi nazaj v temo.

Vse se vrača.

Vedno isti krog,

isti vdih, isti odmev.

Ne želim več sanjati v temi.

V sobi stoji zrak,

ki se ne premakne.

Zadovoljil bi se z drobtinami svetlobe,

z enim samim jasnim trenutkom,

a misli se razraščajo

kot korenine pod kožo.

Tekoča površina časa šelesti,

opominja me,

da vedno pozabim,

da je vse ža davno določeno.

Žiga Lev