TEKOČA POVRŠINA ČASA
S čudežem mojega mirnega telesa
se prebuja tiha napetost.
Kriv sem samo za prazne prostore,
za sledi, ki jih nisem pustil.
Moja dejanja, četudi svetla,
visijo nekje nad menoj,
kot oddaljene luči nad mestom,
ki ga ne dosežem.
Čutim, kako se iz mene črpa
neka drobna, topla snov,
kot da mi jo je nekdo nekoč položil v dlani
in zdaj polzi nazaj v temo.
Vse se vrača.
Vedno isti krog,
isti vdih, isti odmev.
Ne želim več sanjati v temi.
V sobi stoji zrak,
ki se ne premakne.
Zadovoljil bi se z drobtinami svetlobe,
z enim samim jasnim trenutkom,
a misli se razraščajo
kot korenine pod kožo.
Tekoča površina časa šelesti,
opominja me,
da vedno pozabim,
da je vse ža davno določeno.
Razpiranje prostorov, ki so na dosegu, in časa, ki je že izven dosega. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, hvala za podčrtanko , čestitke in za tvoj zapis. Veseli me, da je pesem v tvojem prostoru odprla razmik med bližino in oddaljenostjo časa, ki sem ga ujel v pesem. Veseli me pa tudi, da je moje razpiranje doseglo svoj odmev.
Lep pozdrav! Ramiz V. - Žiga Lev
Komentiranje je zaprto!
