Ponoči dela ves čas,
red v gozdu vzdržuje,
in prav nič ji ni dolgčas.

Miške bi kar tekale,
veverice bi se prepirale,
lisice pa miru ne dajo.

Ko ji v želodcu zakruli,
ne more dolgo čakati,
zato kakšno miško
na večerjo povabi.

In tako vsako noč,
dokler se ne zdani,
naša sova pridno bdi.

Pa prišel je mrzel veter
kar nenadoma od nekje
in sova se je prehladila.

Zdaj pa ne ve, kako naj zaspi,
saj celo noč smrka in kiha
in se v vlažni duplini vrti.

Rada bi spala vsaj nekaj ur,
da bi spet potem zdrava bila
in ponoči po gozdu letala.

Sova od ježa je sirup dobila
in si toplo odejo pogrnila.
Kmalu je kihati nehala
in sladko je zadremala.

Ko se zvečer je zbudila,
se je mnogo bolje počutila.
Spet je razprla svoja krila
in nad gozdom poletela.

Če kot sova živiš
mnogo prijateljev dobiš,
a najboljši vedo
kako sirup skuhati,
da prijatelj spet zdrav bo.

Tomaž Jevšenak