Koncem leta, ko se božič bliža,
zrak trepeče od pričakovanj.
Ceste polne so ljudi in blišča,
s katerim si pričaramo svet sanj.

In ko staro leto se izteka,
novi sklepi v nas se prebude.
Človek spet se spomni na človeka,
dobrih misli polno je srce.

A ta čas lahko je neprijazen:
čakaš pisma ljubljenih ljudi,
a je poštni nabiralnik prazen.
Duša v razočaranju vzdrhti,

razblini v dim se praznična toplina
in v tebi se vprašanje prebudi:
Sem se jih res le bežno dotakníla -
premalo, da bi mi odpísali?

Je smešno, da voščilnica je zame,
kot bi prijatelj dušo mi objel?
Čeprav je le kliše, me vselej gane,
a če je ni, pusti bolečo zev.

Mogoče res sem malce prismojena,
a čas je tak in vem: voščila so,
zato se vendar čutim pozabljéna
in žalostna sem in mi je hudo ...

Aleksandra Kocmut - Kerstin