vedno lažem, da sem srečen
žlici povem, da sem sonce
ampak v resnici sem nogavica,
ki plava v tušu torka
luna me vedno pusti na »videno«
dobro
potem lahko sedim v svojem gradu iz kartona
in poslušam, kako hladilnik razmišlja
včasih je osamljenost žaba
s šestimi žepi
pusti mi, da vanje spravim vse svoje tihe kamne
nihče ne potrka
zvezde stresejo kosmiče po temi
in jaz jem hrustljavo tišino
čisto sam
kot kralj
kot prašni zajček
kot zelo odlično drevo brez ene same ptice.
ekstatična roža
Stopinje ti je zalivala voda
in vesolja so jih poselila
Z dlani ti je tekla beseda
zlatožuboreča
kipeča kot kri
ko si pridigal žabam
sršenom in komarjem
množil kruh
in ribe
za nas prikazni
lačne in slepe
Nekega jutra
si se razpršil
kot besede v knjigi
med ljudstva
zanetil ognje
na obzorjih
zaokrožil noči
v rdeče
in prestopil zid
da bi za vse čase
tolažil našo žejo
rosil
v srca
kot oblak
kot da je o tem, iz leta 2 in 3.
lp
Morda smo statična bitja in se pravzaprav vse dogaja le v dotiku z nami? Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
