Tebi

Rada bi ti napisala pesem.
Prekrila bi jo s svojimi poljubi.
Dahnila bi vanjo poletni dih noči.
Videla, kako tvoje besede
vznikajo z jutranjo zarjo
in božajo ljudi,
kakor ptice visoko nad nebom. 

Obožujem najine pogovore in
žar tvojih oči med njimi,
dolge premolke, besede,
da sedejo, najdejo čas
razumevanja, 

da zapolnijo vrzeli
nedokončanih misli,
dvomov in tihih notranjih bojev. 

Včasih se zdi,
da med nama ne govoriva le midva,
temveč tudi nekaj starejšega od naju —
nek neviden tok,
ki prestavlja svetlobo
iz enega srca v drugo. 

Ni bilo zaman, praviš:
besede se kalijo druga za drugo,
sveže so,
zdrave za celotno vesolje.

Vanja Čibej