je pljunek in sveto umaže

in dih od strahu preteč

je stok bolečine v plitvini upanja

in prihajajoča oaza pomiritev

v tistih trenutkih nemoči

se duša plazi po temnih kotih

saj čas odhaja tako kot prihaja

in razgaljeno sonce

odganja demone prednikov iz podzemlja

vladarje teme in nočnih nagonov

in je tako

kot sploh nikoli ni bilo in ne bo

in sonce slepi to zablodo

raztezajočo od pošiljajočih žarkov

in leze skozi prepredene veje

Bojan Foršček