Nečimrna lisica je zjutraj vstala,
še rosa je na travah spala.
V vetru je povohala dan
in rekla: »Danes bo drugačen dan.«

V hišo je tiho pritekla,
predale kakor listje razmetla.
Rdeče trakove, stare rokave,
rutice mehke in pisane šale.

Na glavo je dajala klobuke vse po vrsti,
visoke, smešne, mehke in trde.
Eden je bil kakor oblak bel,
drugi jekleno moder
kakor ladje v vrsti.

A nobeden ni bil pravi zanjo.
Ta je bil preveč svetlikav.
Drugi kar preveč bahav.
Preveč tuj njenemu kožuhu.

Potem pa čisto na dnu omare
zagleda klobuk iz protja.
Majhen.
Preprost.
Dišal je po soncu in poletju.

Lisica si ga dene na glavo
in kar obstane.
Kakor, da je gozd za hip utihnil.

Le veter ji nežno reče:
»Zdaj si pa res lisica.«

Tomaž Jevšenak