Zgodba stare Zofke
Stara Zofka ne govori veliko.
Njene besede so se nekje na poti umirile,
kot listi, ki ne padejo več naglo,
ampak počasi in previdno.
Vsako jutro vstane ob isti uri.
Skuha si čaj
in ga drži v dlaneh tako dolgo,
kot da bi v njem iskala odgovor
na vse, kar je bilo.
Odpre okno.
Ne zato, ker bi pričakovala svet,
ampak ker ji je dovolj,
da svet še vedno pride mimo.
V njenem življenju so prazni prostori.
Stoli, ki ne govorijo več.
Imena, ki so se spremenila v tišino.
A Zofka ne dela iz tega zgodbe.
Samo živi z njimi,
kot se živi z vremenom.
Nekoč je ljubila glasno.
Zdaj ljubi tišje,
v načinu, kako pazi na drobne stvari,
kako ne pozabi zapreti okna ob vetru,
kako še vedno reče hvala,
kot da ima to težo.
Ko sedi ob oknu, ne išče smisla.
Samo je.
In v tem biti,
je več resnice kot v vseh razlagah.
Če bi jo kdo vprašal, kako zmore,
bi se samo rahlo nasmehnila,
kot se nasmehne ženska, ki je že preživela preveč,
da bi dramatizirala življenje,
in rekla:
“Ne zmoreš.
Samo naučiš se,
da greš naprej,
in da gre vse s teboj.”
Ne zato, ker bi pričakovala svet,
ampak ker ji je dovolj,
da svet še vedno pride mimo."
lpm
Samo je."
Eksistencializem?
Lep dan, Marko
Zdravo Marko :)
je bolj kontemplacija kot eksistencializem.
Lep pozdrav,
Dinzli
Postati Zofka ... pomirjajoče. In lepo upesnjeno.
lp
Ko se sprehodim skozi pesem - razmišljam, da je vse tako znano, da morda le pozabljam(o), da prihajamo (vsak dan) od tam. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala Milan Ž. - Jošt Š. !
Mogoče pa se tisto “tam” ves čas tiho premika z nami in ga včasih samo spet prepoznamo.
LpD
Komentiranje je zaprto!
