Lesene stopnice v stari hiši
ponoči strahovi lovijo sive miši
staro stopnišče in pajkove mreže
je vse kar strahu ti v dušo seže.

Ponoči, ko spiš, se ti najprej zazdi,
da nekdo prav potiho v temi govori,
pa ne verjameš kaj dosti,
ker se ti pravzaprav spati mudi.

Potlej pa slišiš škripajoče stopnice
in ura na steni počasi tik-taka
v daljavi se sliši zvon iz zvonika
slišiš škripanje, a te vstati ne mika.

Vrata sobe po tihem odpreš
in pod stopnicami za hip svetlobo uzreš
kaj je zdaj to, se ustrašiš svetlobe
ali pod stopnicami živijo škratje grdobe?

A tam ni pošasti in nič ni hudo,
le majhen škratek sedi v temi.
V dlaneh drži drobno svetilko iz sanj
in tiho pogleda fanta čez rob svojih dlani.

»Ko hiša zaspi in se stemni nebo,
prinesem otrokom najlepšo noč.
Zato zdaj le zapri oči
in pusti, da spanec do jutra diši.«

Potem lučka počasi v temo ugasne,
stopnice obmolknejo, ura zaspi,
fant pa še sliši nekje pod stopnicami
kako škratek tiho zazeha — in z njim tudi noč zaspi.

Tomaž Jevšenak