V dolini pod visokim gričem
živel je zmajček, majhen, mlad,
ki rad je tekal čez planjave
in z repom mešal zimski hlad.

Ko sneg pobelil je stezice
in veter rezko skozi veje bril,
je zmajček brez kape in šala
po beli hosti zajce lovil.

S pastirji se je kepal glasno,
po lužah skakal ves razgret,
potem pa še pri vaški stojnici
sladoled na litre jedel spet in spet.

»Le glejte me!« se je bahal,
»Mraza prav nič se ne bojim!«
A kmalu nos se mu je zamašil
in ogenj v grlu je bil le še dim.

Zvečer tiho je zakašljal,
kihnil je enkrat, dvakrat, petkrat,
potem pa ves premražen šepnil:
»Moj ogenj noče več goreti spet …«

Mama zmajka vzdihnila je:
»Saj sem te opozarjala!
Še veter bi se prehladil,
če skakal bi tako kot ti!«

Odšla je v gozd po suhe veje,
po mah, po storže in dišeči les,
zakurila je grmado toplo,
da zaiskril se je ves breg.

Ob ognju zmajček se je grel,
pil čaj iz medu in smrek,
počasi v prsih spet je zažarelo
in ogenj vrnil se je spet.

Od tiste zime dalje zmajček
si šal ovije okrog vratu
in nikdar več sredi sneženja
ne je sladoleda ne ledu.

Tomaž Jevšenak