Pozdravljena, moja Varja!
Ne, ne bova se več srečala.
Včeraj smo pol dneva tolkli po še eni hitlerjevi koloni.
Izstrelek fašistov je prebil bočni oklep in eksplodiral v notranjosti.
Tank sem zapeljal v gozd, medtem je Vasilij umrl.
Hudo sem ranjen.
Pokopal sem Vasilija Orlova v brezovem gaju.
Tam je bilo svetlo.
Vasilij je umrl, ne da bi mi predal eno samo besedo, za svojo lepo Zojo in svetlolaso Mašenko, ki je podobna regratu, ni poslal pozdrava.
Tako sem od treh tankistov ostal sam.
V polmraku sem šel v gozd.
Noč mi je minila v mukah, izgubil sem mnogo krvi.
Zdaj se je bolečina, ki mi je žgala v prsih, nekako polegla, na duši mi je tiho.
Strašne stvari smo delali. No, naredili smo vse, kar smo mogli.
Naši tovariši bodo pregnali sovraga, ki ne sme hoditi po naših poljih in gozdovih.
Nikoli ne bi preživel življenja tako, če bi ne bilo tebe, Varja.
Vedno si mi pomagala. Na reki Halkin Gol in tu.
Verjetno je, da kdor ljubi, je prijaznejši do ljudi.
Hvala ti, draga. Človek se stara, nebo pa je vedno mlado, kot tvoje oči, ki bi jih rad gledal in občudoval.
One se ne bodo nikoli postarale, ne bodo ugasnile.
Čas bo minil, rane se bodo zacelile, zgradili bodo nova mesta, zrasli bodo novi vrtovi.
Prišlo bo novo življenje, peli bodo druge pesmi.
Vendar nikoli ne pozabite pesmi o nas, o treh tankistih.
Vzgojila boš lepe otroke, še boš ljubila.
Jaz pa sem srečen, da odhajam od vas z veliko ljubeznijo do tebe.

Твой Иван Колосов
25 октября 1941 г

Gregor Markič Factotum