iz lebdeče sanjavosti

se sklonim v jutro

ob odprtem oknu

zaužijem

sveži ščebet lastovk

v prazni ulici

nadenem ti povodec

odklenem

in znova zaklenem

vrata

ključ zdrsne v

žep s prigrizki

za poslušnost

ovohavaš rosno travo,

označuješ kandelabre

in ob živicah

puščaš

vonjasta sporočila

misli spiralasto

krožijo okoli belih

oblakov,

brišejo načela,

brezumje govoric,

trkljanje črne

kocke

pustim,

da se prostor

pod rebri spontano

odpira

za votlost brez

strukture

"En espreso,

prosim."

fionapanmor