Na polici čepi robot,
ves zaprašen je njegov nos.
Dolgo nihče ga ni prižgal,
a bi se še vedno rad igral.

V trebuščku stare baterije
včasih se tiho še zaiskrijo,
da robotek pomežikne
in z glavico malo kima.

V kuhinji na drugi strani
v omari same sladke stvari:
marelična in slivova marmelada,
jagodna in češnjeva naslada!

Robot gleda kozarce vse,
slina skoraj mu steče že.
A previsoko so police —
tja ne sežejo ročice.

Takrat mimo gre mravlja,
drobna, urna in nagajiva.
»Mravljica, prosim, pomagaj mi,
vsaj malo marmelade prinesi mi!«

Mravlja spleza na omaro,
tam odkrije pravo zmešnjavo:
en kozarec se odpre –
PLJOSK! marmelada vse polije!

Robot ves lepljiv postane,
mravlja marmelado zajame,
oba pa se smejita glasno:
»Kako sladko je življenje lahko!«

Tomaž Jevšenak