Risala so se polja.

Ob njih je tekla rečica.

Danes je počasna. Obratno od mene.

Hitim v spomine,

da še ti ne zbledijo.

Po moji ljubljeni jeseni je prišla pomlad.

In zacvetel je tvoj odhod.

Letalska karta je še vedno v predalu.

Ker vseeno grem.

V kraje mojega izvora in mojega zatona.

In ko gledam danes rečico,

se v meni vzdrami pot; naprej.

Med kamenji in skalovjem,

med zemljo in glavno rečno strugo,

kjer se lahko skrijem in zaživim.

Tina Pegan