
Sedim ob oknu in vem, da telefon ne bo zazvonil,
da se na zaslonu ne bo zasvetilo sporočilo,
da zvonec na vhodu ne bo zahteval, naj vstanem in odprem
in ustnice, še tople od zadnjega pogovora, se ne bodo dotaknile mojih,
ne bo več počasnega sprehoda ob morju, ker je slučajno lep dan,
nič več rezervacij v lokalu na večerji za dva
in zarotniškega iskanja malih laži, kako preskočiti družinsko kosilo.
Na blazini ob meni ne bo več drobnega pisma v vdolbini,
premraženi prsti se mi ne bodo segreli do jutra,
ne bo presenečenj med kuhanjem in med pospravljanjem postelj,
nobenih načrtov za vikend in odhodov v neznano v zadnjem trenutku,
ne bodo več tekle solze olajšanja ob spravi po hudem prepiru,
nič več toplih dlani na ramenih in prijaznih besed ob vrnitvi.
Zadnja slika v albumu bo ostala zadnja.
Melodija tuge kroz ljepotu sjećanja. Vrlo lijepo.
lpm
Tudi meni je pesem všeč, morda bi bilo na koncu boljše poudariti, da se album ne bo nadaljeval (to je zadnja slika, saj običajno jih ne spreminjamo?),
lp, Ana
Mhmmm....
Zadnja slika v albumu bo ostala zadnja.
Kaj pa tako?Boljše, čestitke k pesmi,
lp, Ana
Ana, hvala za nasvet in podčrtanje.
Lilijana
Komentiranje je zaprto!