V medprostoru
Med tem kar je nekoč bilo
(tako trdijo nekateri, ampak tega zares ne vemo,
po pravici povedano, še sanja se nam ne)
in tem kar nekoč bo
(pa tudi tega ne vemo)
Učili pa so nas - nekoč
da je troje:
pekel, vica in nebesa.
Kot da obstajajo predali
za vse naše napake,
za vse tišine,
za vse tisto kar vidimo,
a raje gledamo stran
sedaj, ko živimo v nekakšnem
medprostoru -
čakalnici na tisto
za kar smo tako zelo prepričani da je,
čeprav (kot smo že ugotovili),
sploh ne vemo, da obstaja -
ampak sanje so upanje!
V tej čakalnici je dovoljeno vse.
Vedno bolj in še več -
brez zadržkov, brez meja.
In čas ne stoji
On hiti - leti proti koncu,
kot bi se mu mudilo preverjati trditve
in vendar nikamor ne gre.
Tako kot vse na tem svetu,
se vrti okoli svoje osi
in med potjo izbira telesa,
kot obleke,
da se za določeno obdobje naseli vanje.
Kje je ta trgovina ne vemo.
Zdi pa se, da je diskont,
ker je ljudi čisto preveč,
vse je XXX
ali - če vzameš dve, je tretja zastonj.
In ko pride konec
ni fanfar - le tišina zaigra.
In morda se takrat
prvič zares zavemo.
V tem medprostoru - čakalnici, si želimo odgovoriti na najgloblje vprašanje. Življenje, večna skrivnost ...
Lp Tolminka
prvič zares zavemo, ...
Ja, komaj ob tišini ...
Ja, vprašanj je veliko, odgovorov pa bore malo
... vsaj smiselnih,
neumnosti se pa itak ponavljajo.
Hvala vam za dotik.
M
Čas si nekje "nabavlja" svoja oblačila
... in ker smo potrošniška družba, se mi zdi trgovina zelo
primerna prispodoba.
Ne, napaka je v sami pesmi, napisala si: trgivina
O, hvala
... temu se pa reče površnost (*_*)
Marija, če dovoliš, bi te še jaz opozoril na enega tipkarskega škratka:
se vrti okroli svoje osi
Lep pozdrav, B.
Marija, to mi ni težko, ker jaz pesem tudi preberem, ne samo preletim.
Lp, B.
Komentiranje je zaprto!