Na nebu kakor na postaji
puhasti oblaki v vrsti stoje,
nekateri od dolgčasa so črni,
drugim se nekam strašno že mudi.

Vlak prav počasi prisopiha,
za sabo vleče bel oblak,
ko na postaji glasno vzdrhti,
zasvetlika se signalni znak.

Oblaki v vagone hitijo,
puh leti na vse strani,
potem pa skupaj z vlakom odhitijo,
pojoč in vriskajoč skozi vasi.

In kadar vlak po nebu poskakuje,
iz vagonov vedno nekaj izpuhti:
včasih oblački beli in rahli,
drugič črni, težki ter debeli.

Zdi se, da na koncu te poti
nekje je polje belih ovc,
drugje med črnimi se vlak mudi,
kot pastir na paši jih pusti.

Tomaž Jevšenak