Resnica še hrani imena, otožnega srcá, 

kot ptica pod težo bremena, otožnega srcá.

Razprla je krila in v noč odletela, je odšlá,

sinica ni sreča iskrena, otožnega srcá.

Radosti poznala ni duša samotna, se smehljá 

pravica, je krinka cenena, otožnega srcá. 

Pozimi narava še spi, se rodi le iz snegá

bledica, od zime ledena, otožnega srcá.

Temačno se jutro počasi budi, se lesketá

meglica in hladna koprena, otožnega srcá.

Pomlad se rojeva po zimskem obdobju in domá

pšenica kali iz semena, otožnega srcá.

Ljubezni je polna še vedno le rožica brhká, 

cvetlica iskriva, medena, otožnega srcá.

Ponoči polglasno mi reče in milo šepetá

kraljica prelepa, ognjena, otožnega srcá.

In pesnik je ljubezen našel, pričaka ga domá,

krivica pregnana z ramena, otožnega srcá. 

Maks Skala