Domov se peljem iz prijetne pogostitve.
Pred mano je še dobra ura vožnje
po ovinkasti cesti skozi gozd,
ki ga imam rada,
ampak ponoči postane drugačen.

Ob cesti ni ene same luči.
Samo žarometa režeta temo
in moje oči nemirno iščejo premike med drevesi.
V takšni noči nočeš srečati divjadi,
sploh tukaj, kjer ni niti signala
in imaš občutek, da si ostal sam sredi sveta.

Radio igra preglasno.
Energija glasbe polni avto,
a v meni dela samo še več nemira.

In med vožnjo pomislim,
kako hitro človek pozabi na lepo.

Še malo nazaj sem sedela med ljudmi,
ki sem jih pogrešala.
Obrazi, ki jih čas malo spremeni,
a jih srce takoj prepozna.
Poslušala sem zgodbe, smeh, spomine
in se spet čudila življenju,
kako zna biti hkrati nežno in nepredvidljivo.

Videla sem tudi tisto tiho nervozo pred prihodom gostov.
Hitenje. Popravljanje malenkosti.
Stres, kot da mora biti vse popolno.
In zanimivo je,
koliko teže človek nosi vsak dan,
pa tega sploh ne pokaže.

Potem pa ob levi strani ceste zagledam pokopališče.

Sveče gorijo v temi.
Majhni plameni mirno trepetajo,
kot da se noč za trenutek ustavi.

Instinktivno zmanjšam radio.

In takrat me zadene,
vsi enkrat končamo tam.
Vse skrbi, hitenje, slaba volja,
ves nemir zaradi ene nočne vožnje
naenkrat postane tako majhen.

Gozd ni več strašen.
Cesta ni več zoprna.
Tudi glasba zveni drugače.

Kot opomnik,
da sem tukaj.
Da diham.
Da se peljem skozi noč.
Da živim.

Dinzli