
Stopam po makadamski cesti;
vijugam s palico,
ki je vpila toplino roke.
Vsake toliko pogledam nazaj -
v sledi utrjenih podplatov in dolgo kačo.
Prah se dviguje in s pripekajočim soncem
domače poseda na noge.
Hodim v nikamor,
v nezmotljiv okus otroštva.
Kratko, na gube nabrano krilo
z rumenimi cvetovi,
se na prsih nadaljuje v kvadrat;
naramnici se spredaj zapenjata
z velikima belima gumboma,
na hrbtu sta prekrižani.
Bela bluza ima kratke rokave,
okrogel ovratnik
in izrez,
ki skriva sramežljive
deške poglede.
Cesta se začne vzpenjati -
gre do oblakov.
Odvržem palico
in začnem teči;
z jezikom, prilepljenim
v desni kot ustnice
in očmi,
ki žarijo kot polna luna.
Stopim na prste,
da bi jih prijela ...
mogoče jutri.
Zadnje tri pesmi so bile nagrajene na natečaju Slavistov Dolenjske in Bele krajine, ki je bil posvečen Lojzetu Krakarju in vzpodbujen z njegovo pesmijo o sreči.
Všeč mi je ta preplet hoje, ki s spomini preide v tek ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!