Veter ziblje krošnje starih dreves,
kot bi jim šepetal pozabljene zgodbe.
Ptice si podajajo pesem od veje do veje,
vsaka v svojem jeziku, a vse v isti sreči jutra.

Oblaki lenobno plujejo čez širno kraljestvo neba,
svetloba pa mehko polzi po strehah in poljih,
kot bi sonce želelo objeti prav vsak kotiček dneva.

Po cesti med hišami že tretji krog naredi deklica iz sosedstva.
Počasi potiska voziček z lutko,
ki je na las podobna spečemu otroku.
Njene drobne roke jo skrbno pokrivajo,
kot da varujejo nekaj krhkega in resničnega.

Takrat me ujame misel,
kako malo je včasih potrebno za mir.
Le topel dan, tišina med vetrom in ptičjim petjem
ter občutek, da svet nikamor ne hiti.

Ko sonce posije, ne ogreje le zemlje.
Prebudi tudi človeka.
V nas prižge nekaj svetlega,
nekaj, kar je v sivih dneh skoraj zaspalo.

Duša postane lažja,
oči bolj žive, besede mehkejše.
Kot bi svetloba iz neba za hip našla pot tudi v srce
in tam prižgala tih, zlat plamen upanja.

Zato skoraj verjamem,
da se tudi lutka v vozičku za trenutek nasmehne,
ko jo poboža sončni žarek,
ker ob takih dneh celo nežive stvari
za hip delujejo žive.

Dinzli