
Telo je krotko.
Komaj shodi, že za seboj vleče
usodo brez izbire.
Mleko diši po pepelu
in iz jutra njegove kože
spolzi kaplja, ki izgublja smer.
Bolečina visi v zraku.
Mama, mama!
vpijejo le še mravlje.
Za trenutek vse utihne.
Skrit med črepinjami
se prebija skozi trenja
v megleno prostranost,
kjer ga čaka zenit brez imena.
Komentiranje je zaprto!