Krogi in kolobarji
Sanjala sem o vrtu rožnem,
ograji beli, o rokah ljubečih,
brez védenja o tistem krožnem,
zapisanem o srečnih in trpečih.
O tistem divjem rajanju usod,
ki burkajo valove z dna v nebesa
in da tako je z vsemi in povsod,
ko duše si navlečejo telesa,
ki se med tujo igro razdrobijo,
ko ližeš rane, da greš spet naprej,
da brazgotine več ne zabolijo;
krč stari zraste v venec trdih mej,
da ne prestopi se spet v up, ki klije,
če strah ga že v semenu ne ubije.
Draga Breda, najlepša hvala in upam, da se tudi tebi spet kaj mojstrskega izpiše sem med nas, prevsem pa upam, da si dobro.
lpi
Lidija, najlepša hvala,
kako močne besede si našla za ta sonet, prav kot obzidje okrog ranljivosti.
lpi
Komentiranje je zaprto!
