
preden se skobacava nanje.
Po strmini se kotalijo
nasmeški in vriski,
sneg škropi povsod.
Z lici reževa
tenke zvoke vetra
in dihava
pomrznjene kristale visokih smrek.
Potopljena v čisto radost,
ujeto med liste otroštva,
drsim po desetletjih
pozabljenih na podstrešju.
Zvrneva se v sneg ...
topi se na vročici jezika.
S smehom robiva redke oblake.
Bližina je neizmerljiva.
ČESTITKE! I ovaj izuzetan uradak, uz mnoge druge, govori kako se piše poezija. Veliko hvala, nada.
lpm
Hvala tebi na podršci, meni je ova jedna od najslađih, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!