Poletje ni prišlo z vročino
temveč z vonjem fig
ki je odprl spomin v meni.

V očeh mojih otrok
se zrcali jutranje sonce,
valovi morja nosijo sol
na kamne ob obali.

Škržati so pripravili simfonijo
za vroča poletja otroštva,
še vedno nosim sol
v razpokah rok.

Večerna sapica –
med borovimi iglicami;
še vedno leži avgust
na vročem pokrovu avtomobila.

Na zadnjem sedežu
dremata mačka in prah.
Ceste, ki smo jih pozabili,
še vedno vodijo proti morju.

Mati je zvečer stresala prte
skozi okno poletne kuhinje,
luna pa je obstala
nad rdečimi strehami.

Takrat sem verjel,
da se svet nikoli ne ohladi.
Da bodo limone vedno dišale
v modrih mrežah trgovin.

Zdaj poletje prihaja tiše.
Čutim ga v razpokah zidov,
v počasnem odpiranju polken,
v glasu, ki ga dolgo nisem slišal.

In vsakič znova
nekaj v meni odpre vrata –
soba z vonjem fig
še vedno čaka name.

Tomaž Jevšenak