V gosto rdečo barvo
namakam prste.
Z njo rišem indijanske vzorce
po Velikem Kanjonu.
Vročina pripeke,
ki jo pijem ,
je prepolna življenja,
modrosti zemlje.

Prinesem oranžne vrtnice

 na Machu Pichu.
Zmankuje mi sape
a ne radoživosti,
o kateri mi govorijo kamni,
suh veter in kondor,
ki preletava nad mano.
Manj je več.

Urulu me prevzame.
Pred mogočen monolit
natrosim regratove cvetove.
Razpre se in me spusti vase.
Potegne v spiralo,
ki ji ne vidim konca
in neumorno trosim semena.

Glastenbury.
Do stolpa
se vzpenjam kot bršljan.
Stopim v svetišče z odprtim zvonikom,
v domovanje vetra.
Slišim glasove menihov, glasne, tihe;
brbotajo po zidovih,
me zibljejo in premetavajo v zraku.
Srce se veča,
pahljačasto razpira.
Napolnimo stolp.

Cvetove ajde
trosim po piramidi,
da bom našla pot.
Nazaj - naprej?
Do sebe - do vas?
Sem mir in pojoča ptica
mi sede v grlo;
brez strahu veže zakopano
v besede.
V most - trden kot kamen kost.

Temne, zamolkle perunike

polagam na belo ogrlico
gore Fuji.
Na njenem obličju
se odpre oko;
takrat vidim skozi
in jasnost reže v globino.

Kailash;
izmijem se v tvojih vodah
in v nebo posejem
bele vodne lilije.
Sklonijo se
in me odžejajo z vonjem,
ki ga ne zmorem opisati.
Nebo in zemlja lijeta vame.

nada pecavar