opazujem naravo
opazujem naravo
na robu globokega prepada
kjer se tišina prisesa na kožo
kot nevidna senca, ki me noče zapustiti
v meni se prepletajo spomini
ker ne znam izgovoriti besed
ki bi opisale koga drugega
ali mene
opazujem naravo
kjer veter piha vame
kot da mi bi hotel povedati
da sem prepozno razumel
kako hitro se razblini mladost
zemlja mi črni prste
ker predolgo držim spomine
ki niso moji
in se vračajo
kot ptice z juga
opazujem naravo
opazujem jo
z mislimi, ki se razbijejo
kot steklo pod težo neizgovorjenega
opazujem, da se svet za trenutek ustavi
da se preteklost zaceli
da tišina izhlapi iz kosti
Lepo, opazujem vašo pesem in čutim naravo in moj tok misli
Ivanka
Morda je zadnja (povzemajoča) kitica odveč? Zanima me tudi spremenjena sintaksa (vejice le znotraj verzov), običajno je ne uporabljaš, je kak poseben razlog za to v tej pesmi?
Lp, Ana
Hvala za tvoj odziv, Ana.
Zadnja kitica je bila mišljena kot povzetek pesmi, zato razumem tvojo dilemo. Pogosto imam občutek, da pesem ni povsem zaključena, zato tu pa tam še dodam kakšno kitico, čeprav ni nujna. Tudi sam razmišljam, da ta pesem lahko deluje tudi brez zadnje kitice.
Kar se tiče vejic: uporabil sem jih zavestno, kot kratke postanke pri branju. Ta način sem opazil pri Željki Gaber, ko je interpretirala moje pesmi iz zadnje zbirke. Njeni premori so mi ostali v ušesu, zato sem pri tej pesmi podobno ustvaril te postanke pri branju in sem takšno tudi postavil (prepisal) na portal Pesem. si iz zvezka, kjer pesmi pišem na roko.
Lp. Ramiz
Res je včasih težko vedeti, kdaj se pesem konča, vendar povzemanje jo pogosto osiromaši oz. zmanjša čarobnost, ki jo je ustvarila prej. Zdaj je veliko boljša, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
