Ježek brez ene bodice

Prišla je pomlad in ježek se je spet
odpravil v gozd vasovat.
Suknjo pražnjo si je oblekel
in si še bodičasti plašč nadel.

A ko se je pred ogledalom obrnil
o joj, prejoj in jojmene!
V svojem gostem sivem plaščku
luknjico brez bodice zagleda le.

Žalosten sede pod smrečico,
v mah zapiči droben nos,
ko zasliši nežne korake.
Pred njim je stala ježevka
z marjetico med bodicami.

Oči so se ji svetlikale
kot jutranje kapljice rose,
in ježku je srce poskočilo
vse do konice tačke bose.

Hitro plašček si popravi,
da bi skril praznino tam,
a ježevka se sladko nasmehne:
»Zaradi ene bodice te je sram?«

»Vsaka bodica ni popolna,
vsaka kdaj se odlomi stran.
Pomembno je, da je srce mehko,
čeprav je plašč z bodicami obdan.«

Ježek jo začudeno pogleda,
v prsih nekaj toplo zažari,
ves strah kakor list odpihne
in skrije se med travami.

Tiste pomladne noči
je končno razumel zares:
prava ljubezen ne šteje bodic
ampak dobroto in smeh.

Tomaž Jevšenak