iztegnem se do krika
nožnih palcev

kot mečica
ki je predolgo nesla
ogenj težkih kamnov
v ostarelo dobo zlatih uhanov

vmesnik
med lepim in grdim

kot trikotnik
cvetnega prahu
v kotu mojega okna
ali triglavski vrh na omari

nedosegljivi pelod
neznanih cvetov
in puščavskih vetrov
se mi posmehujeta

in tudi cunja
ki mi zvija prst
kot da cedi dih

z zadnjo močjo
vztrajam v trepetu
dvignjenih rok
milostna in sovražna
do bolečine

mlahava kot trava
ki se, prestrašena
od visokega padca,
spusti skoraj na kolena
da med sencami zakoliči
svoja semena

ne vem do kdaj

se sprašujem
ali je to sploh ljubezen –

imeti čisto
vse
celo sterilen pogled

in hkrati ves čas

se poljubljati s prahom v sebi?

breza