V vrečki je čakal balon na dogodek,
na rojstni dan, ko se igra začne,
na zabavo ob torti in soku,
a v njem je tiho drhtelo srce.

»Kaj če odletim tja med oblake?
Kaj če me veter odnese proč?
Kaj če pozabim pot do otrok
in bom sam letel v temno noč?«

Drugi baloni so glasno šumeli:
»Hop v zrak, visoko nad svet!«
Mali balon pa je čisto potiho
gledal v tla in se tresel spet in spet.

Tedaj ga deklica nežno objame,
z vrvico zveže ga k svoji dlani:
»Ne boj se, balonček moj mali,
jaz sem s teboj vse dni.«

In ko poleti nad smeh in piškote,
nad svečke, darila in ples,
ugotovi, da višina ni strašna,
če nekdo drži drug konec vrvi.

Tomaž Jevšenak