nasmehnem se in pomigam z očmi
skozi špranjo, zategnem vrvi
tlesknem s prsti, da zaslišim odmev mavričnih sten
strem lupino in gola ležem v sneg

prepotena majica, strgan rokav
odstranim lubje, je jezik krvav
še pred zoro se stapljam v lapuhovo seme, zasukam sončnice
strupene so puščice osamljene preje

in smuknem med zlato žito, po mravljični poti se stresa nakit
lesketa se, žari, zlagan je, nič skrit
se vezalka odveže in roka globoko v drobovje hiti
kdove, kje si, kod hodiš, ob meni te ni

pust je dan brez tvojega okusa
dolgočasen, brezbarven, še sončnica spi
na mehkem ležišču ure presanjam, čas polnoč pregnete
me s tvojimi srebrnimi lasmi mrtvo preplete

sheeba