Grabiš mimo pomrznjenih oprimkov.
Samo krvavo zanohtje
še razkazuje zapredke sanj.
Tam si, motno razplimovan,
že skoraj usrediščen,
pestuješ
svoje obale.

*

Iz voska so, iz voska,
roke ...
Noge so izgubljene, kako naj plavam!
Edini oprimek,
plesnivo lubje
je odpadlo z debla že včeraj.
Pogoltnila sem zapredene privide dna
s sabljasto nemostjo tvojih zenic vred.
Potem pa je dno vsrkalo mene.

*

Noč je črna luža,
ki ne laže.
Laž ne obstaja, ker oči molčijo
(in če molčijo, ne slišiva in potem ni laži.)

V nekdaj mehke razpoke najine skale
sem natlačila ledu.

Oprosti, no.

Lidija Brezavšček - kočijaž