Moj stari voziček ima majavo kolo,
vlečem ga v klanec in upam, da bo
zdržal še tistih par sto korakov;
nazaj bo pripeljal v dolino z menoj
prav lepo zalogo belih oblakov.

V dolini mi bodo pomagali z oblaki,
ožemali jih bodo naši vrtnarski junaki.
Vsaka kapljica, ki bo pricurljala,
bo našim rastlinam življenje dala.
Potem bomo imeli jagode, hruške in solate,
na koncu kot vedno na goro vrnemo oblake.

Ko sonce utrujeno bo šlo za gore,
bo rosa legla na travnike spet.
Voziček prazen bo škripal navzgor,
a v njem bo obljuba za jutrišnji svet.
In ko se oblaki vrnejo tiho domov,
začnemo znova – krog naših darov.

Tomaž Jevšenak