Tisto nekaj kar ustvarimo si sami in obstaja samo v naši glavi,

tako pritlehno noge hromi nam, največkrat razum.

Ko dopustimo, da se nam prikrade in nas vodi,

ukrade ves nam naš pogum ob še tako nesmiselni zablodi.

Pogled umika nam k tlom takrat, ko ponosno morali bi dvigniti glavó,

besede iz ust nam krade takrat, ko najbolj moral slišati bi se naš glas.    

Izkorišča sebi v prid ga marsikateri, ki strah drugih mu je v pogum,

kot orodje obupa in groze še posebej prav pride, ko porabi ga preračunljiv teološki um. 

Strahopeten človek umre znotraj vsakič znova, ko ta zavlada mu,

pogumen in brez njega pa le enkrat, takrat, ko to zares potrebno je.

Figo