
Na Zemlji
je smeh
in ptiči
žgolijo.
Človek je
uganka.
Temni hrasti
širijo zeleno.
Pozabim na duha,
ki je ponoči
premikal moje
komolce po mizi,
da so zdrsnili naprej
in mi je glava omahnila.
Včasih se zarečem
v psihoanalitski zdrs:
'Našeškala te bom' postane
'Nasmeškala te bom'
Vse v hecu, ker hec mora bit.
A ljudje božji, resnica je vendar
resna. Laž se objestno krohota.
Brezovi listki trepetajo v vetru,
ne zmenijo se za človeške
zablode.
Rešitev uganke je v opombah,
postavljena na glavo.
V današnjih časih Laž, Resnici zagotavlja,
da se moti. Čeprav se v ogledalu
prepoznam z dušo še nisem
eno. Sam sebi sem
uganka. In kje
je rešitev?
Rešitev je pomojem v odrešitvi razsvetljenja. Čakam, da me presvetli luč ljubezni in božanskega ;)
ampak najbrž sem še daleč :')
Dušni pozdrav!
Res, vsak ima v sebi polno ugank, s katerimi bi se bilo zanimivo ukvarjati; a največkrat jih prezremo.
Se strinjam; ali pa nismo dovolj subtilni, da bi jih zaznali.
Hvala, Nada.
:)
Komentiranje je zaprto!