Moje stare sani drsijo v breg,
pred njimi sopiha par lepih konj.
Pod kopiti škripa zmrznjeni sneg,
nad nami pa tiho sili gora v pozor.

Vlečeta vztrajno čez bele planjave,
kjer sneg kot perje počiva v tišini.
Na saneh nabiramo bele zamete,
ki jih odpeljemo dol proti dolini.

Tam bodo otroci iz njega gradili,
smeh in sanje v kepah delili.
A ko se sonce zazre v ta svet,
bo sneg počasi začel kopneti spet.

Kapljice stečejo v potok tih,
in potok odnese jih kot lep stih.
Nazaj na goro, kjer mraz jih objame,
da znova naše oči razgled prevzame.

Ko večer utrujen zagrne nebo,
se sani prazne vračajo gor,
a v njih je skrita obljuba sveta –
da krog se narave nikdar ne konča.

Tomaž Jevšenak