Pišem pismo moji dragi.

Vedno, tudi če ni nuje,

ona tu je.

Skrivoma skrbi,

da pašem v prostor vsak,

da izpadem ne bedak.

Da drug me lepo vidi,

da čudna jaz se nič ne stidi.

Tu je,

bdi nad vsak moj korak,

če štrlim, me nazaj zabije,

kar je gnilo v zlato zavije.

Včasih dosti jo imam,

želim, da spiz*i daleč stran.

Njena roka tako je zadušljiva,

njena barva sivo siva.

Z njo kdaj dihati pozabim,

za biti jaz priročnik rabim.

Draga moja,

prosim sprosti svoj prijem,

ni prijeten tvoj objem.

Sebe jaz učim se imeti,

svobodno si želim živeti.

Te kot prej ne rabim več,

hvala ti, zdaj pojdi preč. 

tamtam