
Ostanek neke blazne zgodovine,
nemrtva, zapoznela v eri klonov,
dostopna preko čipov in zaslonov,
krvave zgodbe zbiram. Čas ne mine.
Izvržena iz logike vsemira,
v neónsko nespokojnost zapredena.
Grozeči algoritem smeh zatira,
je vsaka vznikla rima zamujena.
Ne vem več, če še kdaj bo luna bela.
Več živih ni in mrtvi v temi bdijo;
v praznini smislov bit je obnemela.
Ne čutim senc, ledene v dalj bežijo,
ker luč, ki nosi jih, je pregorela.
Pravest sveta se v fugi je izpela.
Sonet opozarja na razna dejanja
ki jih je človek sam sebi ustvaril
vampirji so novi v dejanjih brezglavi
uničujejo to o čem nihče ne sanja.
Ooo, to je žalostni sonet za prihodnost UI, se mi zdi. A vseeno moramo upati, da bo človek izbral tudi drugo pot.
Ja, iz nekega drugega časa, ki se je hranil drugače, lahko postanemo po sili sveta zbiralci krvavih zgodb.
Morda rondo, ne fuga :) ker menda se nič ne konča, le ponavlja.
Lpi
Lidija berem, večkrat...
Mnogo bi šlo ven, a kaj
Na koncu ne ostane ničesar
Prav ničesar, človeku si
Podoben samo na hitri
Pogled. Glede na sestavo pa
Preprosto Ne znam, je pa
Ziher Lepo.
Lep dan ti želim Lidija,Irena
Dobr tole
... ja počasi gre res vse k h....u.
lp, Marija
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.