V tihi dolini sredi gora,
kjer veter le kamenje brusi,
potoček se vije brez napora,
po goli kamniti strugi.

Ob bregu le sem ter tja je kakšno drevo,
živali od daleč so do tukaj hodile.
Ni trav v bližini in vse zgleda mrtvo,
le zakaj bi se sploh tu živali mudile.

Mlad bober od doma gre v širni svet,
mama mu reče, nekje zgradi si domek spet.
Vse kar se je dalo sva te z očetom naučila,
sedaj pa je čas, da se bo tvoja sreča odvila.

Z zobmi se loti kamnitega dna,
počasi preusmeri tok potočka tja.
Kaplja za kapljo se zbirata v moč,
in dolina zasliši življenje v noč.

Majhen jez zgradi, čeprav še ni vešč,
a trud mu pokaže, da zmore še več.
Kjer prej je bil kamen in prah siv,
zdaj voda zastane in svet je živ.

Prva travica pokuka iz tal,
kot da bi nekdo ji pogum podaril in dal.
Za njo še cvetlica, pa druga, pa tri,
in dolina počasi se v zelenju iskri.

Ptica prileti in zapoje na glas,
»Glej, tukaj je dom, tukaj je čas!«
Zajček in srnica prideta pit,
voda ju vabi, da se ustavita za hip.

Mlad bober spozna ob pogledu na svet:
da majhen začetek lahko zraste v cvet.
Če delaš s srcem in vztrajaš prav,
še kamen zasije in postane mehak.

Zvečer se nasmehne, utrujen, a srečen,
njegov mali dom je zdaj topel in večen.
In res je, kar mama mu rekla je prej:
»Kjer dobro srce je, tam rastejo drevesa
in sreča za vedno ob njem.

Tomaž Jevšenak