V tvojih očeh je siva,
ki tja se iz oblakov preliva.
Nekoč sem ji rekla globina,
danes ji pravim plitvina.

Nečesa ne morem verjeti:
Kako je mogoče prezreti,
kar je resnica, ne kar pokažeš.
Vedela nisem, da lažeš!

A zdaj, prav v teh dneh,
videla sem praznino v očeh.
Oči pa, to vem, so okno srca,
a ti ne sodim, saj to je delo Boga.

Katarina Ambrož