V stavkih ni bilo poimenovanih ljudi, krajev in predmetov, ki bi jih veljalo napisati z velikimi začetnicami. Južni predel države je grozil s secesijo. Bili so zgolj besarabski rájhovci, ki so razpihali ostanke žerjavic. Iz njihovih lárinksov so curljale posvečene besede, ki so žarele z njimi, in kmalu ugasnile, ko je padel nov mrak in so se prižgale neke nove luči. Okamenele silhuete jutra so si še pred zajtrkom odrezale svoje jezike. Sedaj nosijo še zgolj ušesa in oči s katerimi klešejo pripadnost in zavest o pomenu in vrednoti praznika.

Oče se je spustil na kolena in počasi odkril skledo. V prevrelem okrožju so se prikazale koruzne mrve na posnetem mleku. Nekdo za mizo se razburi, ker mu je na dnu skodelice ostala preobsežna usedlina. Ni mu prav. Stiska pesti. Kómajda požira slino. Psuje in pravi :

Brazgotine,
z dotiki sleče
poljub.
Po duši
posuje
spoznanje,
kot zguban oblak
prepoln teže pričakovanj,
svoje solze pne po listih stare murve.

Vse želje
skrije v tople brazde.
Takrat nam šepet
rahlo
vzvalovi um.

Vse je nared.
Vse je arhetíp.
Vse je vmésje stagnacije.
Vse je odména.
Vse je zanikrna nesnaga.
Vse je ubornost.
Járem dolžnosti tišči in žuli.
Poželenje je v peklenski mižeriji proletariata
kruto,
težko,
neudobno.

Nikoli nisem jedel z večjo slo, kakor ravno v letih adolescence. Čez čas sem si začel trgati od ust drobce popačene vere. Ljubezen do dvojine — tudi v pogovornem jeziku, sem zavračal. Šel sem zajet zrak. Predihat stavčne člene. Poplaknit misli. Doliti olje v leščerbo. Ugenil sem se komorbidnosti. Na glavo sem si posadil šop las v barvi oglja. Brada se je do dobra razrečila... Pravzaprav je postala popolnoma prosojna. Ostre linije telesa so se zložile v spirale. Obraz je postal tanjši in koščeno zgrbančen. Menstrualna kri od moje sosede je dobila identičen okus, kot kri, ki že dolgo curlja iz njene arterije. Pogosto se zgodi, da preglasiva svojo utrujenost, rahel nočni avtocestni strah in dolge luči mimovozečih tovornjakov, ki nama med truščem dežnih kapelj svetijo v najine črnikave oči - v bisere - skozi nitke suknjičev ter nakažejo barvitost toplih značajev. Uteho najdeva pri zvezdah, ki se počasi s kraki dotikajo hrepenenja in skupaj lahko v najbolj stresnih objemih in na nepoznanih krajih pravzaprav povsem uigrano sobivajo. Kar je neizmerno redko in neobočajno, saj življenje teče — se sloči, razteza in spreminja umazanijo vsakdana v nikoli povrnjene trenutke beline. Vsi do tega spoznanja še niso prišli, spet drugi tega nikoli ne bodo zmožni ponotranjit. Raje si v svojih notranjih razah klešejo bes, gnjat, trdovraten um. Drvijo v tercine in kvartine — vse do vode, ki odžeja, napoji suhe iveri. Za razliko od drugih — upor in postavljen mlaj vestno nahranita upe v presušenih grlih pivcev, jedcev. Zakrpata strgane kocne, trume razdrobljenega sveta — če je potrebno tudi z blatom v prah, grudo in spoznanje.

Jernej Jager