Zbudim se v sobi, ki diha brez mene,
in za hip ne vem, ali diham jaz
ali prostor, ki me je že prehitel.

Ljudje govorijo skozi mene,
kot da so moje ustnice le prehod
za glas, ki ne pripada nikomur.

Ali sem še jaz
ali le odmev nekoga,
ki je nekoč izgovoril moje ime
in ga pustil razpasti v zvoku?

Iz misli, ki jih nisem izbral,
raste cvet teme –
nežen, vztrajen, tuj.
Kot da sem se začel
nekje drugje
in prišel prepozno k sebi.

Kdo me kliče po imenu,
ki se razlije vsakič, ko ga izgovorim,
kot voda brez posode,
kot pomen brez opore?

Smeh se približa strahu,
preblizu, da bi ostal nedolžen.
Strah pa ne vstopi več –
kot da je izgubil naslov
tega telesa.

Angel stoji ob robu misli,
preblizu, da bi bil tolažba,
in molči,
ker besede ne najdejo več oblike,
v kateri bi še kaj pomenile.

Besede bežijo,
še preden postanejo besede,
še preden postanejo jaz,
še preden se karkoli ustali.

Zapiram oči in se spreminjam,
odpiram jih in me morda ni več.
Med tema dvema trenutkoma
se razteza nekaj,
čemur še ne znam reči obstoj.

Tišina ve več kot jaz.
Jaz ne vem.
Jaz samo poslušam,
kako me nekaj v meni
počasi opušča.

Ime razpade v zvok,
zvok v nič,
nič v jaz,
in jaz nazaj v nič,
kot da nikoli ni bilo razlike.

Moje ime ni moje.
Jaz nisem jaz.
In vendar ostajam
v tem stavku,
ki se še ni odločil,
ali me bo izrekel ali izbrisal.

Marko Nežič