Čakanje
zagrize v ustnico
vsaj tako se mu zdi
s protezo lahko grize karkoli
vse je enako
ustnice so že dolgo otopele
presede se
plenica med nogami je spet premočena
klop lesena
nerodno bi bilo pustiti za seboj moker madež
mimo se sprehaja preveč ljudi
preveč mladih ljudi
tisti, ki se bliža je podoben sosedovemu Francu
skupaj sta osvajala dekleta
zavidal mu je, Francu, ker je imel več uspeha
s tistimi črnimi kodrastimi lasmi
zavida mu
ker nikoli ne bo imel sivih
ne bo močil postelje in prebedel noči zaradi bolečin
ker ne bo otrpel komaj vstal zjutraj iz postelje
ker njegovi otroci hodijo večkrat k njegovemu grobu
sam pa svoje v domu ostarelih dočaka le redko
če pridejo se pogovarjajo med seboj
ob noge se mu podrgne pes
grdo ga pogleda
ščene polno bolh
ki ga brezspolni gospodar počohlja za ušesi
njega čohlja slušni aparat
večkrat ga izključi
naj ga kličejo po mili volji
vsaj pogostih prdcev ne sliši
in tistih vej ob oknu
ki potrkavajo ponoči
kot kosa ob nogah smrti
ki noče njegovega naveličanega telesa
in zato sovraži tudi njo
... zavida mu, ker nikoli ne bo imel sivih ... Pesem nam odpira mnoga vprašanja in seže globoko.
Lp Tolminka
hvala za komentar, draga Tolminka
starost je vsakomur drugačna, sem videla v letih službe med bolniki, pa tudi zdaj, ko sem še sama - hvala bogu - siva :)
lpi
Težko sprejemamo (težko nas sprejemajo), da se poslavljamo z drsenjem in izgubljanjem nazaj v otroštvo. Morda se le na ta način lažje trgajo vezi. Čestitke za odstiranje sicer nepriljubljene teme!
Milan Ž. - Jošt Š.
Hvala, Milan,
tudi za tisto o odstiranju nepriljubljene teme,
lpi
Komentiranje je zaprto!
