Putka nervozno v nebo pogleduje,
sonce pripeka in vode zmanjkuje,
ampak kamor stopi na tej poti,
povsod jo nadležna mušica moti.

Z brenčanjem se zaletava
v njeno čisto in lepo perje.
Kot da ji nekaj prišepetati namerava,
tej tečnobi hoče uiti med drevje.

Hvalabogu to veter vidi
in se ji uboga kokoška zasmili,
zato zajame sapo in pripodi
na nebo oblake in mušico odpodi.

Čeprav ima putka rada sonce,
pa se tega darila z neba razveseli,
saj lahko zdaj v miru po dvorišču brska
in se kot vsaka kura za svojim zrnjem podi.

Tomaž Jevšenak