Izjokala sva se
med besedami,
ki so prišle prepozno
in ravno zato točno.

Besede so stale med nama
kot zaprašeni kovčki na peronu,
polni let, ki jih nisva odpotovala,
in noči, ki so čakale zaman.

Ko sva jih odprla,
ni bilo več kam bežati:
iz njih so padale solze,
zložene kot pisma brez naslovov,
vsako z letnico,
ki je bolela.

Najini glasovi so bili sprva tuji,
kot roke, ki se spomnijo dotika
šele, ko je že mimo.
A jokala sva tiho,
ne drug pred drugim,
temveč skozi drug drugega,
kot dež, ki se prebije
skozi razpokano streho spomina.

Besede so se topile,
postajale voda,
in med njimi sva stala bosa,
končno mokra od resnice.

Ni šlo za opravičila
ali za razlage.
Šlo je za to,
da sva po dolgih letih
dovolila času,
da naju ujame
in naju za trenutek
ne izpusti.

Ko je jok potihnil,
so besede ostale —
ne kot rešitev,
ampak kot dokaz,
da sva še znala
priti do tja,
kjer boli,
in tam ostati.

Nuša Ilovar