Kad će doći ono vreme,

                                 da izbacim Švapsko breme?

Kdaj bo moja pesem znala

peti brez besed kot gusle?

Kdaj izraziti bo zmogla,

kaj leži mi na dnu duše?

O uvodih bajnih sanjam,

ki jih je igral na strune

Mate Crnić, slepi guslar,

tostran Kolpe, onstran Kupe.

Preden je začel prepevat

tiste stare epe ljudske,

zaigral uvod je kratek,

z njim pričaral davno vzdušje

bitk, ki so se dogodile,

ko nas je napadal Turek.

Pel je z močnim baritonom,

v njem bilo je kanček tuge,

tudi kadar je prepeval

pesmi mastne, brez retuše.

Na žegnanjih in sejmih rad

je igral do pozne ure

v senci gotskega zvonika,

ki Črnomlju pritrkuje.

K njemu drle neprestano

radovednežev so trume,

ki so krajcarje metale 

mu v prastar klobuk iz jute.

Z njim bila je ženka Roza

zgolj, da mu klobuk varuje,

pila sta oba ga rada,

kar zahteva zlate guldne.

V času Avstro-Ogerske se

z njo potikal je po tujem,

torej po teh naših koncih,

ko imeli nas za sužnje

so, za hlapce Habsburžani.

Prav zato igral na gusle

Mate Crnić je najraje

tisto pesem, ki jo čul je

od vojakov na Hrvaškem,

ki se z verzi zaključuje:

Kdaj bo konec tej nesreči,

da nam Nemec ukazuje?

Matej Krevs