V začaranem gozdu Monstrošperk,

med starodavnim žametnim mahom,

hrapavo skorjo in svetlikavimi lišaji 

je v duplu grčastega gabra lepa 

Faeris Debuchamp našla zlat

prstan okrašen z viticami in

srčastimi lističi, ki so držali

velik čaroben akvamarin

mlečno tirkizne barve kot je Soča.

Vzkliknila je, ker, ko je podrgnila

s kazalcem po dragem kamnu,

so se iz njega začeli usipati

močni mavrični žarki,

prebili njen tesno prilegajoč

korzet, jo prežarčili in dvignili

med šuštave krošnje obsijane 

s pomladnim soncem.

V začudenju si je nadela

prstan na prstanec leve roke,

ga trikrat zavrtela in iz prstana

je začel rasti luskinast zmaj

s krvavo zelenimi očmi, velikimi

krili,  krempljastimi nogami in

repom, ki je zvenel kot orgelski

koncert Bacha medtem ko se

je sprožal levo in desno.

Faeris je pod vijoličnim satenom 

svojega krila razširila svoja biserna

bedra in zajahala puhajočega zmaja

okobal za njegov zeleno srebrni vrat.

Zmaj je bruhnil ogenj iz gobca

in požgal dve veliki cipresi,

ptički v gozdu so začeli

panično bežati stran, čivkati,

krakati, piskati in žgoleti v

opozorilo vsem gozdnim 

prebivalcem. Srne, jeleni, 

divji merjasci, medvedi z 

mladički, divje mačke, volkovi

so planili v dir, saj je bil bruhajoči

zmaj strašen v svoji nadzemski moči.

Faeris je zmaja vprašala kako mu je

ime in zmaj ji odvrne, da je Maestoso

Mefistofeles, njen osebni najponižnejši

sluga in zaveznik vse do sodnega dne,

ki ji lahko izpolni vsako bojevniško

željo.

Faeris se vzradosti in ukaže: Maestoso

Mefistofeles, takoj me prenesi v deželo

senc in strahu, tam moj ljubi Borodir

bije srčne bitke s svojo floto. V sinjem

prelivu so, mi je včeraj poročal 

sivi orel Gaedon; pada vojščak za 

vojščakom, vsi zadeti od strupenih

puščic grozljivo zlobnega ljudstva

Lachesis. 

Brž, le urno, leti, da mojemu ljubljenemu

pomagava iz življenjske stiske.

In res, poletela sta med temne oblake,

med strele in bliske in prispela hitreje

od vsakega vetra in zvoka.

Maestoso Mefistofeles je videl, kako je sovražno 

ladjevje obkolilo floto Borodirja neuklonljivega.

Že devet dni in devet noči so jih na tem strašnem

morju oblegali. Bili so brez vode in hrane, čisto

izčrpani. A je Faeris zavpila bojni krik:

Gaaaaaabaaaaanzzzaaaaaaar !!!

Maestoso Mefistofeles je zaokrožil

nad nadlegovalci, v veličastni spirali

požgal vse sovragove ladje in prav vsakega

od zlobnih Lachesisov, da so v krikih groze

zogleneli in se spremenili v prah.

Zmaj je s Faeris pristal na palubi Borodirove

Galeje in zamajal ladjo tako močno, da so 

valovi pljuskali levo in desno na krov.

Faeris je radostno skočila Borodirju v 

njegov možat objem, okrašen z zlato in 

srebrno verižno obleko. Veter je ljubimcema

prepletel njune bakrene in ogljeno črne lase,

Maestoso je proti soncu vrgel ogenjene zublje,

da so se rdeče, oranžne sledi počasi razblinjale

na zmagovitem nebu.

Kamena Strela