Berem strip

Sivi oblaki nad glavo

Visijo

V tihih besedah govorijo

Junaki se borijo

Prizemljeni na tleh

Na betonu najdejo

Pristanek

Razen nekaj bušk

ki so sopotnica

nestrpnosti

zakompleksanosti

In jim pod kožo 

v minljivost teče

Ko kričijo kot odmev

lastnega obstoja

odprto okno

Nehote lovi

Zvoke ki padajo

na tla

Brez padala

Da se polomijo kosti

In koža rane dobi

Prepričanost v lastni prav

Ko življenje izgublja

Občutek za obstoj

In gre v narobe smer

Potomci kličejo rodbino

Ki se je porazgubila

V  breznu obljub

Doma

In beton nepremično

Odbija zvoke

ki odmevajo

kot glas ki umolkne

ko konec potrka

in reče zbogom

Izgubljene prisege

Izginjajo

Ko mine glas

Vpijoče

In njenega poslanstva

Kjer sanja nedosegljivo

Iz dneva v dan

Z zmeraj bolj gibčnim jezikom

Ki vpije na ves glas

Iz repetuarja

Ki ga duša pozna

Upanje je ostalo

Kot lepilo

Za naivno prepričanje

Da dan prinese čudež

Mrak prihaja

V čelo izgubljenosti

IŽ-lev