Sonce je čez rob razlilo tiho svetlobo 

in zmehčalo posušeno zimsko travo.

Vonj prvega cvetja omamlja nosove,

ki so med počitkom pozabili na sladkobo ljubezni,

ki jo nosi s seboj.

Na novo poustvarjene melodije dramijo poglede

in valovijo skozi gost pomladni zrak.

Nič več čakanja, ta trenutek je zdaj,

v krhkih metuljevih krilih,

v toploti otroškega objema,

v polnih pljučih veselja.

Tukaj je.

Razpira se kot brst, ki ne sprašuje, 

ali je svet pripravljen nanj.

Samo odpre se in zadiha, 

kot da je že od nekdaj čakal 

na ta mehki zdaj.

elenamaja