
Sediva
na spraskanih
deskah časa.
Kot da bi se svet
za trenutek
usedel z nama.
S pogledom
objameva obok,
dom brez mej,
kjer si lahko oddahneva.
Nemir se zaklene.
Naroči tišina.
Poiščeva utrujene oči.
Nič ne rečeva,
le sediva
in bereva tisto pesem
o svetlobi,
ki seva navznoter.
Branje tišine zahteva - tišino, dobro ujeto v to pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!